Pred vami je lestvica "najboljših" slovenskih albumov prejšnjega desetletja. Seveda je vsaka taka lestvica neizogibno dokaj subjektivna, pa tudi če se pisec (ali več le-teh) še tako potrudi. V svetovnem glasbenem tisku so tovrstne lestvice dokaj priljubljene (in jih tudi sam rad berem), za našo sceno pa so žal bolj občasne - kar bomo na tem blogu poskušali spremeniti. Subjektivnosti navkljub lestvice vseeno dajo nek pogled za nazaj in poskušajo oblikovati kanon oz naš skupen pogled na sceno ter preteklost skupne kulture. Ali so kanoni dobra stvar ali ne, je debata za kdaj drugič. Dejstvo pa je da še vedno obstajajo in se oblikujejo in je zato (po mojem) prav, da jih delamo tudi v Slovenij.
Moja merila za lestvico so bila dokaj preprosta: sama poslušljivost & konsistenca albumov, vplivnost albumov in vsaj približen zajem širine slovenske glasbene scene v tem/nekem obdobju. Štejejo samo albumi, ki so vsaj delno (vsaj z eno pesmijo) v slovenščini.
Vabljeni, da v komentarjih tudi sami vljudno ali nevljudno poveste svoje favorite. :)
Častne omembe: Melodrom - Vse kar si pustila da leži na tleh (2010), Papir - Po viharju (2010), Čao Portorož - Čao Portorož (2013), Eva Boto - Ko najdeš sebe (2019), Avtomobili - Daleč (2016), Mef & Narodnoosvobodilni bend - Najboljša leta (2016),...
15. Koala Voice - Wolkenfabrik (2017)
V splošnem dojemanju slovenskega rocka je v obdobju od cca 2008-2015 (čisto arbitrarna mejnika) zavladala nekakšna praznina: več kot desetletje se nobenemu mlademu bendu ni uspelo prebiti v prvo ligo, kot so to pred tem storili Big Foot Mama, Siddharta itd. Pozorni spremljevalci scene smo seveda videli, da se dogaja kar precej in da je veliko od tega tudi zelo dobrega, res pa ni bilo nekega odmevnejšega preboja (kombinacija zatona radijskih postaj, vzpona interneta in ekonomske krize?). Glavni akterji vseh festivalov so bili še vedno bendi, ki so vsaj dodobra začeli če že ne uspeli še v prejšnjem desetletju (ali še prej). Bralci v letu 2022 (in dalje) seveda veste, da se je na koncu vse dobro izšlo in da se je v začetku 20ih let zgodilo kar nekaj uspešnih prebojev, med pionirje te nove generacije bendov pa zagotovo spadajo Koala Voice.
Sam Koalam najprej nisem posvečal večje pozornosti, dokler nisem slišal njihovega prvega slovenskega singla - Vede premikanja, ki je zagotovo ena izmed najboljših slovenskih rock/indie pesmi 2010-2019. Potem sem seveda šel poslušat oba albuma in ugotovil, da gre za eno zelo dobro skupino. Woo Horsie je zabaven in poln nekih catchy pesmic, Wolkenfabrik pa lepo nadaljuje ter nadgradi zgodbo. V drugi polovici se album sicer mogoče malo izgubi (v smislu da izgubi poslušalčevo pozornost z rahlo dolgočasnostjo), a si s pesmimi kot so že omenjene Vede, uvodna Sierra in zaključna Talk about it vseeno zasluži biti vključen na to lestvico. Koale pa so od takrat naprej tudi samo še rasle in naredile tudi še veliko boljšo plato. ;)
Kontrapredlog: Mrfy - STORY (2018). Podobno vpliven kot Wolkenfabrik, tudi zelo konsistenten, toda meni malo dolgočasen. Tudi Mrfy-ji so v naslednjih letih še precej zrasli in se bodo zagotovo znašli na kakšni novejši lestvici.
14. Drill - Tramontana besed (2015)
Drugo desetletje novega tisočletja je na slovenski sceni zaznamoval predvsem trap (več o katerem kasneje), toda to nikakor ne pomeni, da je "klasična" rap scena zato kamorkoli šla ali (bohnedaj) izginila - ravno nasprotno, klasični rap je doživel enega izmed večjih razcvetov tako s strani števila kvalitetnih izvajalcev kot s strani poslušalcev. Prvo polovico desetletja je na komercialnih lestvicah dominiral Zlatko, drugo polovico Nipke, vmes pa so cele svoje scene predvsem izven prestolnice ustvarili še mnogi drugi - Emkej, Mrig & Ghet,... Vse naštete imamo na Albumaniji zelo radi (pa čeprav Zlatko redno preizkuša našo potrpežljivost), toda potrebno je izbrati favorita in za nas je to primorski rap zaklad po imenu Drill.
Album Tramontana besed se v Drill-ovi diskografiji nahaja ravno na neki vmesni "sladki točki" (slab prevod besede sweetspot): ko je že bil delno uveljavljen na sceni, a še nikakor del mainstream-a. Našel je že svoj stil, ni pa še šel v čisto pop rap-vokalistka duete (s katerimi tudi ni nič narobe, samo dostikrat so dolgočasni). Tudi kasnejši albumi niso slabi in imajo po precej zelo dobrih momentov (#govorizase), so pa dostikrat preveč spolirani. Tramontana besed je surov, direkten dril s strani Drilla.
Kontrapredlog: Klemen Klemen - S3P (2015). Klemnov comeback album je konsistenten, zabaven in zelo poslušljiv.
13. Peter Lovšin - Hudičev sod (2010)
Peter Lovšin naredi folk album. Kaj bi lahko šlo narobe? Izkaže se, da čisto nič.
Kolega iz svete trojice slovenskega rocka (Predin, Kreslin) sta oba že veliko prej zašla v folk vode in v začetku desetletja je tja končno zaneslo še dobrega starega Perota. Saj težko kateremukoli izmed njegovih samostojnih albumov res rečemo da je slab, so pa zelo predvidljivi in med seboj en malček podobni. Že s tega vidika je Hudičev sod prava osvežitev, poleg tega pa je poln dejansko novega dobrega materiala in ne samo preoblečenih starih skladb (tebe gledamo - Zoran Predin!), Lovšin pa svoj punkovski šarm suvereno prenese v starinsko vaško okolje in naredi mogoče celo najboljši album svoje celotne kariere. Ni kontra predloga.
12. Hamo & Tribute 2 Love - Pol (2015)
Hamo se mi je vedno zdel dolgočasen. Enkrat sem ga poslušal nekje v živo in sem mislil, da bom zaspal zraven. Pač še en izmed nekih teh slovenskih kao umetniških na-pol kantavtorjev, ki jih občasno lahko slišiš na Val 202 in vidiš na RTV-ju, ki ti dajo znak, da greš lahko vmes na stranišče in ne boš ničesar zamudil. Potem pa je prišel komad Pol, ki je kot nekakšna top slovenska verzija od Black Keyes-ov in ob katerem ne moreš ostati ravnodušen temveč skoraj moraš začeti zraven topotati z nogami in se dreti na-pol razumljivi refren. Album, ki je sledil singlu je imel še nekaj podobnih hitov (Gospa magister) in na sploh dober sound, konsistenco in pesmi. Hamo si je priboril zvesto dokaj številčno občinstvo, naredil še nekaj tudi zelo dobrih albumov (razmerje med dobrimi komadi in uspavankami nekje na 3:1, kar je popolnoma sprejemljivo) in še dandanes veselo koncertira širom naše dežele. Upam, da ga kje ujamem.
11. Pliš - Plošča za dve osebi (2015)
Kaj je to sploh za en žanr? Nek nežni slovenski minimalistični pop? No, ta žanr nam v Sloveniji kar zelo dobro teče (pol pesmi na Valu 202) ter očitno paše na nek naš melos. Eden izmed najboljših (ali kar najboljši) predstavnikov te dokaj specifične podzvrsti pa so/sta Pliš. Pesem Metulji je ena najboljših slovenskih pop pesmi, na "Plošči za dve osebi" pa ima tudi veliko konkurence. Zakaj tega do smrti ne vrtijo t.i. komercialne radijske postaje pa ve samo Bog (oz Leon Oblak). Še vedno čakamo tudi na nadaljevanje & če gre kaj soditi po nekaj pesmih ki so vmes že prišle ven bo tudi to še en vrhunski izdelek.
10. Eskobars - Ni dovolj (2014)
Ubogi Eskobarsi. Če bi med letoma 2008 in 2015 (spet - čisto izmišljeni mejniki) moral preboj v prvo ligo uspeti kateremukoli slovenskemu mlademu bendu, bi to morali biti oni. Nase so prvič opozorili v 2009, ko so zmagali na velikem spletnem natečaju ItakDžafest (sem sodeloval v njem s svojo skupino, za vse mlade bende je bil to takrat "big thing") ter si priborili nastop v VIP predelu velikega koncerta svetovno aktualne skupine The Killers v Ljubljani. Ravno ko je hotel z njimi čisto zares zaigrati še kitarist Killersov, jim je policija izklopila elektriko in poskrbela za škandal. Vseeno so leto kasneje izdal še kar dober istoimenski prvenec, ki pa ni pustil širšega vtisa (smo si ga pa feni radi vrteli v avtu) in se je dobrim pesmim navkljub zdel še rahlo nedodelan (dokaj normalno za nek prvenec).
Štiri leta kasneje so se vrnili v velikem slogu - nosilna pesem albuma Ni dovolj z naslovom Ni dovolj je bila slovenski ekvivalent takrat mega popularnih pesmi Arctic Monkeys-ov z albuma AM (kot se je skupina glede na naslovnico albuma tudi dobro zavedala) - naš domači Do I Wanna Know. Album je bil dodelan, poln sodobnih vrhunskih indie rock poskočnic (Franz Ferdinandovska "Dej povej", Eskobarska "Hodim naprej",...), a zopet - le redki smo to res poslušali, medijska podpora je bila minimalna in ko sva s kolegom v Kranju na Tednu Mladih poslušala koncert teh svežih hitov, nas je bilo na dokaj velikem trgu zbranih le slabih deset poslušalcev (malo je tudi deževalo, ampak ne preveč), tehnik pa je Eskobarse pred začetkom bis-a kar izklopil, čeprav so želeli zaigrati še kakšno pesem (tu je nek vzorec z izklapljanjem).
Na pepelu skupine si je pevec Jure Lesar v zadnjih nekaj letih (v bolj ugodni glasbeni klimi?) uspel zgraditi solidno solo kariero. Naši generaciji pa kot glavni domači indie rock heroji za vedno ostajajo neslišani Eskobarsi.
9. Modrijani - Moja (2014)
Kateri je bil glavni pop izvajalec desetletja? Jan Plestenjak? Pa kaj še - to so bili narodno zabavna skupina Modrijani!
V začetku desetletja so pretresli Slovenijo s svojim mega hitom "Ti moja rožica" ter narodno zabavno glasbo oživili od mrtvih (saj je bil skoraj vsako let v žanru kak večji hit, ki je počasi prešel v širšo zavest nas podeželanov, ampak Modrijani so bili kategorijo višje). Veselice so postale spet popularne, mladi so radi začeli izrekati podporo & pripadnost narodnozabavni glasbi in cela scena je vzcvetela z novimi proti pop-u (in pop-rocku) nagnjenimi ansambli (Gadi, Poskočni, Stil,... nešteto jih je). Modrijani so vsako leto priredili svojo Noč, ki je bila razprodana v nekaj minutah in na kateri so gostili vse največje zvezdnike slovenske pop in NZ glasbe ter tudi produkcijsko vse tovrstne festivale povzdignili za dve nadstropji višje.
Že prejšnji album (Ti moja rožica) je bil poln pravih pravcatih hitov, a so Modrijani mogoče še malo iskali svoj novi "sound" (album ne deluje povsem interno usklajen - kot nek vmesni korak med prejšnjimi "starinsko" narodnozabavnimi ploščami in tem kar je sledilo). Na naslednjem albumu "Moja" so se že povsem našli v svoji novi vlogi voditeljev domačega dogajanja ter nam prinesli konsistenten album poln uspešnic kot so Moja, Povej, Jadram, Lažem ti ljubica, Kje ste nori veseljaki,... Čistuni me lahko križate, ampak meni je to odličen pop (in NZ) album.
Kot se v glasbenem svetu rado zgodi so bili njihovi kasnejši albumi samo še bolj blede slike, namenjene vzdrževanju popularnosti (najbrž je težko pisati res dobre pesmi, če imaš vsak drugi dan nastop, vmes organiziraš festival, soustvarjaš TV oddajo, imaš družino in še kaj). Konec desetletja pa so sploh zaplavali v čudne vode z ustvarjanjem priredb popularnih avstrijskih folk-pop pesmi (ki so sicer povsem zabavne, ko se jih navadiš, ni pa to to) ter se tudi nasploh malo umirili.
8. Rudi Bucar & Istrabend - Konəc (2015)
Ena izmed večjih zgodb o uspehu desetletja je zagotovo prodor Rudija Bučarja med glavna imena slovenske folk scene. Že nekaj let se je majal s festivala na festival ter nanizal kar nekaj zmag s svojimi popevkami (Naj traja, Ti) ter album ali dva ištrjanskih narodnih pesmi ter pop-rocka, potem pa je z vrhunsko Sen znala jes sintetiziral vse svoje dosedanje delovanje ter osvojil še Melodije morja in sonca (in še leto kasneje s Šaltinko skoraj prišel na Evrovizijo & z Easy-jem še enkrat MMS in...).
Album Konec (Konəc - tako je po naše) je hkrati album zmagovalnega folk pop-rocka (Sen znala, Šaltinka prvič v studijskih izvedbah na albumu, Ti), raznih pesmi ki jih je napisal za lokalne prireditve in so vseeno postale hiti (Istrijanski maraton, himna za NK Izola), nekaj priredb (Dam ti jutra, Bandiera Rossa) ter hkrati še "live" album z Istrabendom, kjer gredo skozi nove verzije ljudskih in starejših ištrijanskih pesmi. ena velika zmeda torej, ki pa vseeno nekako funkcionira in jo je prijetno poslušati.
7. Mi2 - Rokenrol (2010)
Mi2 so bili poznana skupina z nekaj hiti že v 2000-ih, toda pravi koncertni prvokategorniki so postali šele na prelomu desetletja približno nekako z izidom svojega najboljšega albuma "Rokenrol". To ni album s "Pojdi z menoj v toplice", niti tisti s "Čista jeba", toda vsak vsaj občasni obiskovalec Mi2 koncertov bo kljub temu poznal vsaj tričetrt pesmi z albuma (manjkajoča četrtina pa bi si tudi zaslužila poznavanje) - na albumu ni nobene luknje ali slabe pesmi, samo Mi2 na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči, ko so se dokončno zacementirali kot drugi največji rokenrol band v državi in še preden so zapadli v prevelik cinizem.
6. Smrt boga in otrok - MMXV (2019)
Mislim da se ne bom zlagal, če rečem da je bil glavni novi žanr desetletja "trap", ki je v drugi polovici desetletja obnorel vse mlade in mlade po srcu. Z glavnimi akterji te scene (spoiler: to so Matter) se bomo na lestvici še srečali, prav pa je, da popraznujemo tudi dosežke skupine SBO (kot se nekoliko korporacijam bolj prijazno zapiše "Smrt boga in otrok"). Če so Matter Beatli slovenskega trapa, so SBO Rolling Stonesi. Če so Matter novodobni Pankrti, so SBO Otroci socializma. Bolj kontroverzni (zelo namenoma), malo bolj alternativni (oz si želijo biti), še bolj urbani, bolj energični (natančno zastavljeno divji). Vzporedno in zaporedno z Matter so postali pomemben del svoje lastne trap podscene (skupaj z AMN, Atlas Erotika & Shao-tom s katerimi so tudi redno sodelovali, omeniti velja tudi Guapo Gang Cypher s katerim je postala Senidah rap senzacija), sploh pa ga zažgejo v živo.
MMXV je zadnji od njihovih malih spletnih albumov, preden so prestopili med velike fante in v 2020 (izven obsega te lestvice) izdali svoj prvi "pravi" dolgometražec. Ime nostalgično nosi po letu 2015, ko smo živeli še v nekoliko drugačni realnosti pred Brexitom in Trumpom (da novejših dogodkov sploh ne omenjam) ter tudi pred samimi začetki skupine (oz ravno takrat enkrat), konceptualno pa nas spremlja tekom ene noči zabave (gremo Skupivn, vsaka noč sam čaka da ji ukradeš Mrk, Poliamorija...). Zabavno dejstvo: leto 2015 je tudi največkrat zastopano na tej lestvici. Albumček je kratek, vsi komadi so spevni mali hitiči, zapomnljivih verzov pa je malo morje.
Kontrapredlog: Katerikoli drugi mini album/mikstejp skupine SBO, realno bi na lestvico lahko z enakim veseljem uvrstil tudi "Trake ljubezni: heroina", "III" ali "Matin avec sheitan".
5. Demolition Group - Zlagano sonce (2015)
Demolition Group so že od osemdesetih naprej legende slovenske alter rock scene. Zlagano sonce je meni njihov najljubši album (tisti pred njim so mi 50:50, tisti kasneje pa malo slabša verzija tega). Dodaja saksofonista v zasedbo je bila genialna poteza. Besedila so odlična (Kaplja, Lažje je imeti psa), glasba ga dobro žge, kaj še hočete? Imel sem srečo izvedbo celega albuma tudi slišati v živo na Kamfestu, bilo je top. Čisto realno bi v resnici tole moralo biti na 4. mestu lestvice.
4. Dan D - DNA D (2015)
Dan D bi lahko dobili 5 zvezdic že samo za pogum, da so se takšnega težkega projekta, ki je od njih zahteval veliko poseganja po novih zvočnih krajinah (in po njihovih besedah tudi znotraj njih samih), sploh lotili, da so ga pa tudi izvedli tako kot je treba je pa sploh velik dosežek. Pred izdajo tega albuma so bili takorekoč na vrhuncu svoje mainstream popularnosti, toda odločili so se, da ne bodo le ponavljali stare zgodbe ter bodo še naprej delali in raziskovali v/po rokenrol duhu. Dvorane po Sloveniji so bile kar naenkrat sicer prazne, toda ostal nam je en zelo dober album.
Kontrapredlog: Vsi imamo seveda radi tudi njihov prejšnji album "Dan D - Tiho", kjer so svoje stare in novejše hite preoblekli v akustiko ter popeljali na uspešno turnejo. Tudi tu seveda niso šli povsem na prvo žogo, ampak so igrali še na prazne flaše in druge nenavadne instrumente.
3. Matter - Amphibios (2016)
Začetki Matter predstavljajo začetke nove generacije slovenske glasbe. Ko so v maju 2015 ven prišle Meduze so takoj navdušili urbano mladino s svojo moderno hip estetiko ter trap poezijo. Nekaj takega se da delati v Sloveniji? Že na najmanjšem odru Kamfesta 2015 so na podlagi tega privabili kar veliko množico firbcev, ki nas je zanimalo za kaj se tu pravzaprav gre ter nas s sodobnimi ritmi in zabavnimi (a hkrati globokimi) besedili tudi pridobili na svojo stran. Kmalu pa so postali več kot kurioziteta. Ob izidu prvenca Amphibios so že napolnili KUD France Prešeren, nato pa še klubske lokacije po celi državi. Sledilo je še več kul videospotov, razdelitev poslušalcev na "tiste ki štekajo" in "tiste ki jim je ta muzka kr neki", pesniške zbirke, večje dvorane, še svoj film so posneli.
Matter so Pankrti mlade generacije v smislu, da so nam dali neko popolnoma svojo in novo glasbo, ki se je nato razvejala in rasla naprej. Safari je generacijska himna, katere tekst zna zrecitirati vsak vsaj malo wannabe kul mlajši milenijec.
Kontrapredlog: Najbrž bi bil lahko na lestvici tudi drugi album "Mrk" ali tretji "Troglav", oba sta dobra in najbrž je preferenca stvar okusa. Vsekakor pa ne gre zanikati vpliva tega prvenca, kjer so Matter že prišli popolnoma sestavljeni in pripravljeni zavzeti hip (a ne čisto hop) sceno.
2. Katalena - Noč čarovnic (2011)
Katalaena so bili že dolgo pred Nočjo čarovnic znani kot vrhunski sodobni folk izvajalci, ki stare ljudske pesmi vključijo v panteon sodobne svetovne glasbe (world music) - mešanica folka, jazza, funka, art-a in še česa. Pravzaprav so pravi fenomen, ki s svojimi interpretacijami začarajo vsakega poslušalca. Od cca tretjega albuma naprej si za vsako ploščo izberejo tudi nek širši koncept (poroka, kuga, otroške pesmi, vojna,...) na katerega potem vežejo izbrane ljudske pesmi, poezijo in avtorske skladbe. Vsi njihovi albumi so dobri oz vsaj zanimivi, eden najboljših (oz po mnenju avtorja najboljši) pa je "Noč čarovnic", kjer so tematsko obdelali: čarovnice, seveda.
Plošča te popolnoma potopi v svoj svet, kjer se ljudsko izročilo prepleta s svojimi sodobnimi interpretacijami in te konsistentno drži v tem svetu od začetka pa do konca, zraven si pa še popevaš.
1. N'toko - Parada ljubezni (2010)
Evo - najboljši album desetletja 2010-2019 se je zgodil že na samem začetku ter nekako naznanil vse dogajanje, ki je prišlo za njim. Socialna in družbena kritika še nikoli nista bili tako ostri in natančni, zvočna podoba albuma je odlična in v koraku s časom ("Slovenija je v koraku s časom?"). Obdelano je sodobno odtujevanje v dobi interneta (ko je bil Facebook še dokaj nov in nerazširjen), obdelana je malomeščanska ksenofobija in sodobni porast pritlehnega fašizma (ko to še ni bilo vsakodnevna tema), obdelano je slovenstvo, trans-spolnost, mednarodnost,... Vse pesmi so tudi zelo spevne, udarne, zapomnljive in preprosto klasike. N'toko se je tekom desetletja potem vse bolj vrgel v pisanje kolumn ter aktivizem, tako da na nekega vrednega naslednika temu albumu še čakamo (bilo jih je nekaj v angleščini, ki so tudi ok, ni pa to to), ampak v resnici je že s tem naredil dovolj - najboljši slovenski rap album vseh časov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar